Vendar faktoring sploh ni nov. Če definiramo faktoring kot »pretvorbo prihodnjih prilivov v takojšnjo likvidnost s kreditom ali predujmom, pogosto dopolnjeno z odkupom terjatev ali zavarovano z njimi« obstaja »faktoring« že od približno 2000 let p.n.š. Že takrat so v Perziji bogati posamezniki financirali izvoz v zelo oddaljene trgovske kolonije. Različne oblike »faktoringa« so v naslednjih stoletjih na številnih koncih sveta igrale pomembno vlogo.
V srednjem veku je faktoring doživel nov razcvet. Tudi ime izhaja iz tega časa: faktoring in faktura izhajajo iz srednjeveškega »faktorja« in njegove »fakture«. Njegova dejavnost je v glavnem bila prodaja blaga v lastnem imenu in za tuj račun., kupec večinoma ni vedel, čigavo blago je kupil. Čeprav se je faktor dogovoril za daljše plačilne roke, je bil dobavitelj tisti, ki je nosil kreditno tveganje. V veliko primerih je faktor prevzel tudi to tveganje, kar pomeni, da je zagotavljal vnovčitev. Pomemben sestavni del dejavnosti faktorja je bila odobritev posojila dobavitelju, saj je le ta moral takoj plačati stroške pristanišča, carino, prevoz in drugo. Zavarovanje faktorjevih terjatev je bila zaradi popolnega nadzora nad blagom, računom in denarnimi prilivi izjemna. Zaradi finančnega predujma in dobrega zavarovanja so faktorji, ki so bili likvidni, razvili v najpomembnejše financerje – dolgo pred obstojem prvih bank. Po tej obliki financiranja so povpraševali predvsem nemški dobavitelji, ki so se v glavnem ukvarjali s trgovino.
